Vrste zavarovanj

Avtomobilska zavarovanja

  • Kaj imam zavarovano, če imam sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (zavarovanje AO)?

    Za avtomobilsko OBVEZNO zavarovanje (AO) že sama oznaka pove, da gre za obvezno zavarovanje. Zavarovanje krije škodo, ki bi jo s svojim vozilom povzročili tretjim osebam, in sicer tako materialno škodo (škodo na drugem avtomobilu, stavbi, ograji ipd.) kot tudi nematerialno škodo (poškodovanje oseb, povzročitev invalidnosti, smrti, stroškov zaradi delovne nesposobnosti ipd.) To pomeni, da mora to zavarovanje imeti vsako vozilo, ki se vključuje v promet.

  • Kaj pomeni kasko zavarovanje cestnih vozil (AK)?

    Zavarovanje avtomobilskega kaska (AK) je vrsta premoženjskega zavarovanja, namenjenega kritju škode na lastnem vozilu. Zavarovanje AK pokriva škode zaradi uničenja, poškodovanja ali izginotja zavarovane stvari, ki nastane kot posledica nenadnih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov.

  • Katere vrste škod krije zavarovanje AO?

    Zavarovalnica se na podlagi sklenjenega zavarovanja AO obvezuje povrniti škodo, ki je posledica odškodninskih zahtevkov na podlagi civilnega prava, če je pri uporabi motornega vozila (navedenega na zavarovalni polici) prišlo do telesnih poškodb, prizadetja zdravja ali smrti osebe, uničenja oziroma poškodbe stvari, razen škode na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz lastnik ali osebe, ki imajo po njegovi volji opraviti z vozilom.

  • Sistem bonus-malus. Ali lahko bonus prenesem na zakonca?

    Bonus-malus sistem je določanje zavarovalne premije v odvisnosti od škodnega poteka predhodnih škodnih let. Deluje na podlagi ocene preteklih izkušenj. Pri tem bonus predstavlja določen odstotek znižanja izhodiščne premije, malus pa določen odstotek povišanja izhodiščne premije. Zavarovalnice pri prehodih med zvišanjem in/ali znižanjem izhodiščne premije na podlagi bonus-malus sistema nimajo poenotenih pravil. Prav tako je vpliv bonus-malus sistema odvisen od izbire zavarovalnih kritij, za katera se odloči zavarovanec. Če je zavarovano vozilo zamenjalo lastnika, se pravica do bonusa oziroma obveznost plačila malusa ne prenese na novega lastnika oziroma uporabnika vozila. Izjema je prenos lastninske pravice na vozilu na zakonca (darovalec s tem izgubi bonus).

  • Kako škodo, ki sem jo utrpel v prometni nesreči, prijavim na zavarovalnico?

    Če je na vozilu nastala zgolj manjša materialna škoda, ni treba klicati policije. Zelo pomembno pa je, da udeleženca izpolnita Evropsko poročilo o prometni nesreči, s katerega je razvidna tudi številka zavarovalne police, in ga podpišeta. Če ob nezgodi nastane večja škoda ali če pride do telesnih poškodb, obvezno pokličite policijo in izpolnite evropsko poročilo. O škodnem dogodku obvestite zavarovalnico v roku treh delovnih dni.

  • Kaj je zelena karta?

    Sistem zelene karte vključuje skorajda že vse evropske države, pa tudi nekatere neevropske države, ki ležijo ob Sredozemskem morju. Gre za naslednje države: Albanija (AL), Bosna in Hercegovina (BIH), Belorusija (BY), Črna gora (MNE), Iran (IR), Izrael (IL). Maroko (MA), Moldavija (MD), Rusija (RUS), Tunizija (TN), Turčija (TR) in Ukrajina (UA), vozniki pa morajo ob vstopu v navedene države mejnim organom obvezno predložiti zeleno karto. Za vstop v drugo skupino držav sistema zelene karte predložitev zelene karte sicer ni obvezna, je pa priporočljivo, da jo imajo slovenski zavarovanci s seboj. Te države so: Avstrija (A), Belgija (B), Bolgarija (BG), Češka (CZ), Ciper (CY), Nemčija (D), Danska (DK), Estonija (EST), Francija (F), Finska (FIN), Grčija (GR), Madžarska (H), Italija (1), Irska (IRL), Luksemburg (L), Latvija (LV). Litva CL T). Malta (M), Nizozemska (NL), Portugalska (P), Poljska (PL), Romunija (RO), Španija (E), Švedska (S), Slovaška (SK). Slovenija (SLO), Velika Britanija (GB), Islandija (IS). Norveška (N), kot države Evropskega gospodarskega prostora, sledijo še Švica (CH). pa tudi Andora (AND), Hrvaška (HR). Makedonija (MK) in Srbija (SRB). V teh državah že slovenska registrska tablica šteje za dokaz o veljavnem zavarovanju AO za posamezno državo.

    Zavarovanci veljavnost zavarovanja AO v sistemu zelene karte najlažje dokazujejo z zeleno karto, ki jo zavarovalnica izda na podlagi zavarovalne police, tudi v drugi skupini držav, kjer za vstop predložitev zelene karte ni obvezna. Zavarovalnica v Sloveniji lahko izda zeleno karto le za vozilo s slovensko registrsko tablico.

    Zelena karta je namreč zaradi poenotene oblike v vseh državah sistema zelene karte pomemben dokument, s katerim se udeleženci prometnih nesreč identificirajo, saj so na njej navedeni vsi podatki, ki jih udeleženec nesreče potrebuje za uveljavljanje odškodninskega zahtevka na pristojni zavarovalnici.

    Sistem zelene karte vodi in upravlja mednarodna organizacija. imenovana Svet birojev (s sedežem v Bruslju). Njeni člani so nacionalni biroji zelene karte – združenja zavarovalnic, ki sklepajo zavarovanja AO v posamezni državi sistema zelene karte.

    V Sloveniji opravlja naloge nacionalnega biroja zelene karte Slovensko zavarovalno združenje. Jamči za plačilo škod, ki jih v Sloveniji povzročijo motoma vozila s tujimi registrskimi tablicami. Za reševanje takšnih škod (mednarodnih škod) pooblasti zavarovalnice – svoje članice (26. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu). Sporazum o zeleni karti (Splošna pravila) je tipska bilateralna pogodba, na podlagi katere se nacionalna biroja sporazumeta, da bosta medsebojno priznavala veljavnost zelene karte kot potrdila, da obstaja veljavno zavarovalno kritje po predpisih obeh držav birojev podpisnikov. Nacionalni biroji držav članic EU in drugih pridruženih držav pa svoje obveznosti urejajo z večstranskim (garancijskim) sporazumom, s katerim prevzemajo obveznosti že na podlagi registrske tablice.

  • Povzročitelj prometne nesreče je pobegnil. Kaj naj storim (prometna nesreča z voznikom neznanega vozila)?

    Če je prometno nesrečo povzročil voznik neznanega vozila v Sloveniji, Slovensko zavarovalno združenje s sredstvi Škodnega sklada odgovarja le za nematerialno škodo (škodo, ki je nastala zaradi smrti, telesne poškodbe ali telesne okvare), vendar največ do minimalne zavarovalne vsote, ki je bila predpisana na dan škodnega dogodka. Obseg kritja za škode, ki jih povzročijo neznani vozniki, je torej omejen. Zakonodajalec je želel zaščititi predvsem oškodovance, ki utrpijo škodo zaradi smrti, telesnih poškodb ali telesne okvare. Ko pa katerikoli oškodovanec iz konkretne prometne nesreče prejme odškodnino zaradi smrti, telesne poškodbe ali telesne okvare in se je ob tem bolnišnično zdravil najmanj pet dni, Slovensko zavarovalno združenje – Škodni sklad odgovarja tudi za škodo, ki je nastala zaradi uničenja ali poškodovanja stvari, ob upoštevanju soudeležbe oškodovanca pri škodi v višini 500 evrov (franšiza).

    Če ste bili udeleženi v prometni nesreči z voznikom neznanega motornega vozila, lahko kot oškodovanec svoj odškodninski zahtevek vložite na: Slovensko zavarovalno združenje in pri zavarovalnici, kjer imate sklenjeno obvezno zavarovanje za svoje vozilo. Ko Slovensko zavarovalno združenje ugotovi, da odškodninski zahtevek sodi v pristojnost Škodnega sklada, torej da je prometno nesrečo povzročil voznik neznanega vozila in da se odškodninski zahtevek nanaša na povrnitev nematerialne škode, za reševanje zahtevka pooblasti eno izmed zavarovalnic, ki izvaja obvezno avtomobilsko zavarovanje. O odstopu odškodninskega zahtevka je oškodovanec pisno obveščen. Celoten nadaljnji postopek nato poteka z zavarovalnico, ki ji je odškodninski zahtevek odstopljen, in oškodovanec nadalje vse ureja s to zavarovalnico. Zavarovalnica reši odškodninski zahtevek tako po temelju kot po višini odškodnine in z oškodovancem sklene poravnavo. Odškodnina se na podlagi sklenjene poravnave nato izplača iz sredstev Škodnega sklada.

  • Povzročitelj prometne nesreče svojega vozila ni imel zavarovanega. Kaj naj storim?

    Če prometno nesrečo povzroči voznik nezavarovanega motornega vozila v Sloveniji, je za plačilo škode odgovorno Slovensko zavarovalno združenje s sredstvi Škodnega sklada. Škodni sklad odgovarja upravičencu oziroma oškodovancu enako kot odgovornostna zavarovalnica za zavarovanca, ki ima sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, vendar le do minimalne predpisane zavarovalne vsote. Oškodovanec v prometni nesreči z nezavarovanim motornim vozilom je torej izenačen z oškodovancem prometne nesreče, ki jo povzroči zavarovano motorno vozilo. To pomeni, da ni omejitev glede vrste škode (škode na osebah ali stvareh), do katere je oškodovanec upravičen.

    Če ste bili udeleženi v prometni nesreči z motornim vozilom, ki je bilo nezavarovano, lahko kot oškodovanec svoj odškodninski zahtevek vložite na:

    • zavarovalnico, kjer imate sklenjeno obvezno zavarovanje za svoje vozilo
    • zadnjo zavarovalnico povzročitelja prometne nesreče

    Ker Slovensko zavarovalno združenje nima lastne cenilne službe, cenitev pa je pogoj za reševanje odškodninskih zahtevkov za škodo na stvareh (materialna škoda), priporočamo, da opravite cenitev na svoji zavarovalnici. Tam boste lahko vložili tudi odškodninski zahtevek (izpolnili ustrezne obrazce). Na zavarovalnici bodo torej opravili vse potrebno in vaš odškodninski zahtevek takoj sami posredovali Slovenskemu zavarovalnemu združenju – Škodnemu skladu.

    Ko Slovensko zavarovalno združenje ugotovi, da odškodninski zahtevek sodi v pristojnost Škodnega sklada, torej da motorno vozilo povzročitelja v času prometne nesreče ni bilo obvezno zavarovano, pooblasti za reševanje odškodninskega zahtevka eno izmed zavarovalnic, ki izvaja obvezno avtomobilsko zavarovanje. O odstopu je oškodovanec pisno obveščen. Celoten nadaljnji postopek poteka z zavarovalnico, ki ji je odškodninski zahtevek odstopljen in oškodovanec nadalje vse ureja s to zavarovalnico. Zavarovalnica reši odškodninski zahtevek tako po temelju kot po višini odškodnine in z oškodovancem sklene poravnavo. Odškodnina pa se na podlagi sklenjene poravnave nato izplača iz sredstev Škodnega sklada.

    Opomba: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu določa, da so vozila, ki morajo biti obvezno zavarovana, vozila za prevoz oseb, za prevoz stvari in za vleko ter delovna vozila in traktorji, ki morajo imeti po predpisih o registraciji prometno dovoljenje. V to kategorijo torej ne spadajo kolesa, kolesa s pomožnim motorjem, delovni stroji oziroma vozila v funkciji delovnega stroja ipd.

  • Zapomnil sem si registrsko številko povzročitelja nesreče. Kje lahko preverim njegovo zavarovanje?

    Želene podatke dobite v našem informacijskem centru.

  • Kaj je Evropsko poročilo o prometni nesreči?

    Evropsko poročilo o prometni nesreči je obrazec za izdelavo poročila o prometni nezgodi, kadar je v nesreči nastala samo manjša premoženjska škoda, v kateri nihče od udeležencev ni utrpel telesnih poškodb in so se udeleženci sporazumeli o krivdi, ter služi predvsem temu, da se lahko izognemo prihodu policije na sam kraj nesreče.

    Namen poročila je ugotoviti dejstva v zvezi s prometno nezgodo. Opis prometne nezgode je nujno potreben, če ste dosegli soglasja o krivdi in ugotovili, kdo je nesrečo povzročil. Nezgodo je priporočljivo opisati tudi na dodatnem posebnem listu in fotografirati kraj nezgode z različnih zornih kotov. Če je mogoče, pa je dobro opraviti tudi nekatere meritve (zavorne poti, razdalje od robnikov, križišč, črt, itd.). Poročilo čim prej dostavite zavarovalnici, pri kateri ima zavarovano vozilo povzročitelj, in izpolnite odškodninski zahtevek.

    Zavarovalnice po vsej Evropi izročajo svojim zavarovalcem ob sklenitvi zavarovanja avtomobilske odgovornosti obrazec Evropsko poročilo o prometni nesreči. Zaradi poenotene vsebine in oštevilčenih rubrik je evropsko poročilo o prometni nesreči uporabno za različne vrste prometnih nesreč tudi v primerih, ko prihajata udeleženca prometne nesreče iz različnih držav: posamezne rubrike si namreč lahko prevajata po svoji jezikovni različici. Ne nazadnje k uporabi evropskega poročila napotuje tudi slovenska zakonodaja s področja varnosti cestnega prometa, predvsem v primeru prometnih nesreč, v katerih je nastala le materialna škoda. Podobno velja tudi v številnih drugih državah članicah Evropske unije. Evropsko poročilo pomeni za zavarovalnico pomemben vir informacij o udeležencih in poteku prometne nesreče, še posebno če na kraju prometne nesreče ni bilo policije, ki bi opravila ogled in pozneje izdelala zapisnik o prometni nesreči.

  • Prometna nesreča s tujcem

    Posamezniki pogosto ne vedo, kako ravnati ob prometni nesreči in pozneje ob uveljavljanju odškodninskih zahtevkov za povrnitev škode, in sicer še zlasti v primerih, ko se je prometna nesreča zgodila v tujini in je povzročitelj voznik vozila s tujo registrsko tablico. Biro zelene karte želi opozoriti na nujne postopke, ki jih morajo udeleženci prometnih nesreč izvesti na kraju prometne nesreče, da bi s pravilnim ukrepanjem prispevali k hitri in učinkoviti rešitvi odškodninskih zahtevkov iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Informacije za oškodovance:

  • Kako naj ravna slovenski oškodovanec v primeru prometne nesreče v tujini, ki jo je povzročil voznik vozila, registriranega v eni od držav članic EU, EGP ali Švici?

    Če slovenski oškodovanec ob prometni nesreči v eni od držav sistema zelene karte slučajno ne bi pridobil podatkov o zavarovanju tujega vozila, registriranega v eni od držav Evropskega gospodarskega prostora ali v Švici (ker sta z nasprotnim udeležencem pomanjkljivo izpolnila evropsko poročilo ali ga sploh nista izpolnila), lahko pri informacijskem centru Slovenskega zavarovalnega združenja poizve o zavarovanju tujega vozila. Prav tako mu informacijski center posreduje tudi podatek o imenu in naslovu pooblaščenca tuje odgovornostne zavarovalnice v Sloveniji, kjer bo lahko vložil odškodninski zahtevek ter opravil druge postopke glede ocene škode in njene povrnitve. Pooblaščenci v Sloveniji obravnavajo odškodninske zahtevke v slovenskem jeziku in imajo vsa potrebna pooblastila za zastopanje tuje odgovornostne zavarovalnice v postopku poravnave. Pooblaščenec tuje odgovornostne zavarovalnice mora v roku treh mesecev od dneva vložitve odškodninskega zahtevka dati oškodovancu utemeljeno ponudbo za poravnavo (če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena) oziroma utemeljen odgovor (če je odgovornost sporna ali ni bila natančno ugotovljena oziroma škoda ni bila v celoti ocenjena).


Zavarovanje nepremičnin

  • Kakšne vrste nevšečnosti naj krije moje zavarovanje?

    Svetujemo, da zavarovanci svoje premoženje zavarujejo s premoženjskim zavarovanjem, ki poleg »klasičnih« nevarnosti (mednje spadajo požar, strela, poplava, vihar, toča, eksplozija, odgovornost iz zasebnega življenja in posesti zgradbe, izliv vode, strojelom inštalacij, razbitje stekel, vlom, itd. – vseh rizikov je več kot 50) krije tudi:

    – kazensko in odškodninsko pravno zaščito – iz vsakdanjega življenja in poklica, – dva brezplačna pravna nasveta za karkoli, – stroške osebnih nezgod, – medicinske oskrbe in – stroške prevoza v bolnišnico – v primeru nezgode (vključno s helikopterskim prevozom v tujini), – hkrati pa nudi še asistenco doma.

    Svetovalci zavarovancu glede na vse zunanje dejavnike in skladno z njegovimi željami na podlagi izkušenj priporočijo, katero obliko paketnega zavarovanja naj izbere za zavarovanje hiše ali stanovanja ter katero obliko paketnega zavarovanja za zavarovanje premičnin (opreme) naj priključi svojemu zavarovanju.

  • Za koliko naj zavarujem svojo nepremičnino? Kako to oceniti?

    Zavarovancem svetujemo, naj izberejo dovolj visoke zavarovalne vsote – zelo pomembno je, da se »zavarovalna vsota«, torej znesek, za katerega se zavarovanec odloči, opredeli realno. Le tako se lahko izognemo temu, da pozneje ob škodi ne bi prišlo do neželenih okoliščin, ko zavarovanec pričakuje višje izplačilo, a ga ne dobi, saj je dejansko sklenil zavarovanje stanovanja na nižjo vrednost, kot je dejanska (in s tem morebiti prihranil nekaj denarja zaradi nižje premije).

    Svetovalci se ob sklenitvi premoženjskih zavarovanj o potrebi le-teh temeljito pogovorijo z zavarovancem in mu, upoštevajoč njegov življenjski slog, finančne zmožnosti, starost nepremičnega premoženja ter druge okoliščine, svetujejo, katero paketno zavarovanje je najbolje izbrati. S smernicami mu pomagajo tudi pri določitvi primerne zavarovalne vsote.

  • Katere informacije moram posredovati zavarovalnemu zastopniku?

    Pred sklenitvijo premoženjskega zavarovanja si mora zavarovalni zastopnik ogledati premoženje in se pogovoriti s skleniteljem zavarovanja. Svetovalci zavarovalnic so tisti, ki bodo zavarovancu priporočili zavarovanje, ki bo zanj najbolj primerno. Dobro zavarovanje je tisto, ob sklenitvi katerega so bili upoštevani tako zunanji dejavniki kot želje sklenitelja zavarovanja.

  • Kakšna je razlika med zavarovanjem na dejansko in novo vrednost?

    Pri zavarovanju na novo vrednost se objekt ob sanaciji škode uredi v prvotno stanje, kar pomeni, da se uporabijo materiali enake kakovosti in cenovnega razreda. Če hišo, stanovanje ali stanovanjsko opremo zavarujete na dejansko vrednost, ob škodnem primeru izplačamo zavarovalno vsoto, zmanjšano za del vrednosti, vezano na starost, obrabo in ekonomsko zastarelost.

  • Kaj storiti, če nepremičnine ne morem zavarovati za želeno višino kritja?

    Zavarovanec nepremičnino zavaruje na gradbeno vrednost objekta, kar pomeni, da dobi v primeru škode povrnjene materiale enakih lastnosti in kakovosti ter stroške dela, ki je potrebno, da se škodo sanira v prvotno stanje. V primeru bolj kakovostnih materialov lahko zavarovanec poviša svojo višino kritja (zavarovalno vsoto) na realno gradbeno vrednost svoje nepremičnine.


Pozavarovanje

  • Kaj je pozavarovanje?

    Slovenski zakon o zavarovalništvu pozavarovanje definira na naslednji način: »Pozavarovanje je zavarovanje presežkov iznad stopnje lastnega izravnavanja nevarnosti ene zavarovalnice pri drugi zavarovalnici« (Zakon o zavarovalništvu, Uradni list RS, št. 109/2006, peti odstavek 2. člena). Gre torej za nekakšno zavarovanje zavarovalnic na višji ravni. Pozavarovanje igra pomembno vlogo pri ustvarjanju gospodarske varnosti z dodatnim izravnavanjem nevarnosti, saj varuje zavarovalnice pred naključnimi, nepredvidenimi posameznimi škodami, morebitnimi množičnimi (katastrofalnimi) škodami ter pred odstopanjem letnih škod od predvidenega povprečja. Pozavarovanje zagotavlja zavarovalnici poleg stabilnosti tudi dodatne fizične zmogljivosti ter z dvigom solventnih stopenj izboljšujejo finančno trdnost zavarovalnic.

    Pri pozavarovanju gre za prenos dela nevarnosti ali rizika prevzetega z zavarovalno pogodbo s strani neposrednega zavarovatelja od zavarovanca na drugega nosilca zavarovanja, pozavarovatelja, ki nima neposredne pogodbene povezave z zavarovancem. Pozavarovanje je torej zavarovanje zavarovatelja. Omogoča mu, da se reši dela rizikov, ki presegajo zavarovalno zmogljivost zavarovatelja, ali rizikov, ki jih ne želi nositi sam.

  • Kaj je namen pozavarovanja?

    Zavarovalnica lahko plačuje škode, ki izvirajo iz običajnih škodnih primerov, obstajajo pa primeri, ko zavarovalnica zavaruje neobičajno velike rizike ali pa lahko pride do dogodkov, ki povzročijo neobičajno visoko število škod. Zavarovalnica v ta namen kupi pozavarovanje, ki jo ščiti pred škodo posamičnega velikega rizika oziroma jo ščiti pred neuravnoteženostjo, ki jo taki veliki riziki povzročijo. V zavarovanju je katastrofa posamični dogodek, ki prizadene dva ali več zavarovanih rizikov. Požar, denimo, ki se z ene stavbe razširi na drugo, lahko predstavlja katastrofo. Običajno pa govorimo o katastrofi v primeru naravnih dogodkov (vihar, potres, poplave, toča, itd.). V takih primerih je posamična škoda lahko majhna, njihov seštevek pa lahko predstavlja tudi večkratnik prejete letne zavarovalne premije.

    Veliki in katastrofalni riziki sta dva osnovna razloga, ki vodita zavarovalnico k nakupu pozavarovanja. Zavarovalnica preuči dejavnike, ki jo izpostavljajo višji stopnji nevarnosti, kot pa jih lahko prevzame. Nato prenese višek rizikov na druge družbe oziroma prevzemnike rizika, poznane kot pozavarovalnice.

    Iz zgoraj navedenega je možno ugotoviti vzrok nakupa pozavarovanja s strani zavarovalnice – za uravnoteženje rezultatov na dolgi rok z namenom zagotavljanja dobičkonosnosti zavarovalnega portfelja. Nevarnost za portfelj predstavljajo redke velike škode in prav te je mogoče s pozavarovanjem odstraniti oziroma zmanjšati njihov vpliv.

  • Kakšna je narava razmerja med pozavarovateljem in pozavarovancem?

    Pozavarovatelj nima neposrednega stika s prvotnim zavarovancem in njegovimi škodami. Njegov interes je le v delu obveznosti, ki izvira iz pozavarovalne pogodbe, sklenjene s pozavarovancem (pozavarovanim zavarovateljem). Obratno tudi originalni zavarovanec nima stika s pozavarovateljem in ga ne zanima pozavarovalna pogodba. Pravice in obveznosti pozavarovatelja in pozavarovanca so urejene v pozavarovalni pogodbi.

  • Kako vpliva pozavarovanje na zavarovatelja?

    Pozavarovatelj omogoča zavarovatelju, da nudi boljšo storitev svojemu zavarovancu. Vplivi, ki jih ima pozavarovatelj na neposrednega zavarovatelja, so naslednji:

    • Zniža možnost potencialnih težav zavarovatelja zaradi prevzemanja katastrofalnih rizikov. Pozavarovatelj torej prevzema del rizika zavarovatelja iz naslova zavarovanja posamičnih velikih rizikov ter kumulacije škod iz malih rizikov, ki pa izvirajo iz istega škodnega dogodka.
    • Stabilizira bilanco zavarovatelja s prevzemanjem dela rizika naključnega nihanja, rizika sprememb in rizika napak.
    • Izboljša uravnoteženost portfelja zavarovatelja s kritjem višjih zavarovalnih vsot in bolj izpostavljenih rizikov.
    • S sprejemanjem sorazmernega (proporcionalnega) dela rizikov in z zagotavljanjem dela potrebnih rezerv poveča zmožnost (kapaciteto) zavarovatelja. To pomeni, da zavarovatelju zviša tržno zmožnost prevzemanja velikih in masovnih rizikov.
    • Poveča količino razpoložljivega kapitala zavarovatelja s sprostitvijo kapitala, ki je bil zaseden za namen kritja rizikov.
    • Razprši rizike po svetovnih pozavarovalnih tržiščih.
    • Zvišuje učinkovitost poslovanja zavarovatelja z zagotavljanjem velikega števila storitev, denimo:
      • zbiranje in predstavitev podatkov glede rizikov iz različnih virov,
      • ocenitev posebnih rizikov,
      • svetovanje pri preprečevanju škod,
      • pomoč pri reševanju škod,
      • izvajanje aktuarskega dela,
      • izobraževanje kadra neposrednega zavarovatelja,
      • pomoč zavarovatelju pri naložbah kapitala, pridobivanju upravljavskega kadra, iskanju poslovnih partnerjev, izvajanju združevanj itd.
  • Katere oblike pozavarovanja poznamo?

    V mednarodni in domači pozavarovalni praksi obstajata dve glavni obliki pozavarovanja.

    Pogodbeno pozavarovanje (angl. treaty reinsurance)

    Pri pogodbenem pozavarovanju je pridobivanje pozavarovalne zaščite omejeno na postopke glede sklenitve pozavarovalne pogodbe. Po njeni sklenitvi pa se pogodba le izvaja po dogovorjeni tehnologiji. Pozavarovalnega kritja nam ni treba pridobiti za vsak riziko, ker je bilo kritje dogovorjeno že s samo sklenitvijo pozavarovalne pogodbe. Osnovna razlika med pogodbenim in fakultativnim pozavarovanjem je v tem, da se pri fakultativnem pozavarovanju vsak posamezni riziko prijavi pozavarovatelju, pri pogodbenem pozavarovanju pa se s pozavarovateljem sklene pozavarovalna pogodba, s katero je pozavarovana celotna zavarovalna vrsta ali njen del. Pogodbeno pozavarovanje se imenuje tudi obligatno ali obvezujoče pozavarovanje.

    Fakultativno pozavarovanje (angl. facultative reinsurance.).

    Pri fakultativnem pozavarovanju vsak riziko pozavarujemo zase, kar pomeni, da moramo za vsakega pridobiti pozavarovalno zaščito. Fakultativno pozavarovanje je najstarejša oblika pozavarovanja. Zavarovatelj sam odloča, kateri riziko bo posredoval v pozavarovanje. Pozavarovatelj se od primera do primera odloča, ali bo posamezni riziko sprejel v pozavarovanje, in za vsak posamezni primer določi pogoje (po)zavarovanja in (po)zavarovalno premijo. Pozavarovanje se običajno ureja za posamični riziko (tovarna, ena lokacija), predvsem takrat, ko gre za riziko zelo velike vrednosti ali zaradi izredne rizičnosti oziroma neobičajne narave rizika.

  • Katere načine pozavarovanja poznamo?
    Glede na način pozavarovanja poznamo:

    • proporcionalna pozavarovanja

     Proporcionalna pozavarovanja so:

    –       kvotna pozavarovanja (angl. quota share reinsurance)

    Kvotna pozavarovalna pogodba (angl. quota share ali krajše QS) je avtomatično pozavarovanje, kjer je zavarovalnica obvezana cedirati fiksen odstotek vsakega rizika, ki ga sklene za določeno zavarovalno vrsto, ki je navedena v tej pogodbi. Ta odstotek določa, kolikšni del zavarovalne vsote, premije in škod si delita zavarovatelj in pozavarovatelj. Delež je izražen v odstotkih. Če npr. govorimo o 30 % kvotni pogodbi, s tem mislimo, da je delež pozavarovatelja 30 % in delež zavarovatelja (cedenta) 70 %. V pozavarovalni pogodbi je določen tudi skupni znesek škod, ki jih lahko zavarovatelj zahteva od pozavarovatelja. Cilj je zaščita pozavarovatelja pred pozavarovanjem zelo slabega portfelja zavarovatelja.

    –       vsotnopresežkovna pozavarovanja oziroma vsotnoekscedentna pozavarovanja (angl. surplus reinsurance)

    Pri vsotnopresežkovnem pozavarovanju, ki ga žargonsko imenujemo tudi ekscedentno pozavarovanje, pozavarovatelj ne pozavaruje vseh zavarovalnih polic, ki jih sklene zavarovalnica. Zavarovatelj zase obdrži vsa zavarovanja do določene vsote (samopridržaj zavarovalnice), ki jo predstavlja zavarovalna vsota ali ocena največje verjetne škode. Ta vsota se določi različno za različne zavarovalne vrste. Pozavarovatelj je dolžan sprejeti vse rizike nad maksimalnim lastnim deležem zavarovatelja, vendar do limita oziroma maksimalne vsote, ki je navedena v pozavarovalni pogodbi, do katere pozavarovatelj avtomatično sprejema vse rizike. Določena je običajno z mnogokratnikom maksimalnega lastnega deleža zavarovatelja, t.i. linijo (npr. 20-kratnik ipd.) Ekscedentna pogodba omogoča zavarovatelju povečati svojo kapaciteto prevzemanja velikih rizikov in s tem večjo fleksibilnost na zavarovalnem tržišču. Delež delitve zavarovalne vsote, premije in škod se določa za vsak posamezni riziko posebej na podlagi zavarovalne vsote ali ocene največje verjetne škode in lastnega deleža po pogodbi.

     –       kombinacije obeh zgornjih načinov

    Kvotno pozavarovanje je najbolj primerno pri zavarovalnih vrstah, ki imajo po zavarovalnih vrednostih visoko homogenost portfelja. V nasprotnem primeru – če se zavarovalne vrednosti močno razlikujejo – pa je za zavarovatelja boljše ekscedentno pozavarovanje. Pri kvotno-ekscedentnem pozavarovanju, ki je kombinacija kvotnega in ekcedentnega pozavarovanja, zavarovatelj ekscedentno pozavaruje presežke nad lastnim deležem, lastne deleže pa pozavaruje s kvotnim pozavarovanjem. Ekscedentno pozavarovanje služi zavarovatelju za zaščito pred visokimi škodami pri heterogenem porfelju, kvotno pozavarovanje pa služi za zaščito pred izjemnim kratkotrajnim porastom škod, v sicer mejah lastne izravnave.

    • neproporcionalna pozavarovanja

    –       škodnopresežkovna pozavarovanja (angl. excess of loss reinsurance, X/L)

    Namen tega pozavarovanja je zaščititi zavarovatelja pred velikimi škodami (angl. per risk XL), pred množičnimi škodami (angl. cat XL) in pred negativnim škodnim rezultatom (angl. stop loss reinsurance). V zavarovalni pogodbi je določen maksimalni lastni delež zavarovatelja oziroma prioriteta (angl. priority), ki ima podobno vlogo kot odbitna franšiza, kar pomeni, da v njeni višini krije zavarovatelj vse škode sam. Nad tem zneskom krije škode pozavarovatelj. Pri ekscedentnem (vsotnopresežkovnem) pozavarovanju sodeluje pozavarovatelj v vsaki škodi, pri škodnopresežkovnem pozavarovanju pa le v škodah, ki presegajo maksimalni lastni delež zavarovatelja.

    •  za posamezni riziko (angl. per risk), pri škodnopresežkovnem pozavarovanju po riziku (angl. per risk XL ali samo risk XL ali pa tudi working XL, krajše WXL) so krite vse posamične škode, ki presegajo maksimalni lastni delež zavarovatelja. Posamezna škoda mora biti višja od maksimalnega lastnega deleža zavarovatelja.
    • za akumuliranje rizikov v enem dogodku (angl. per event) ali katastrofi (angl. catastrophe cover, cat X/L), pri škodnopresežkovnem pozavarovanju po dogodku (angl. cathastrophe XL, cat XL) so krite vse škode, ki izvirajo iz enega škodnega dogodka in presegajo maksimalni lastni delež zavarovatelja. Posamezna škoda je lahko nižja od maksimalnega lastnega deleža zavarovatelja, vsota škod pa ga mora presegati.

    –       pozavarovanje letnega presežka škod (angl. stop loss reinsurance)

    Pri zavarovanju škodnega rezultata (angl. stop loss reinsurance) zavarovatelj sklene s pozavarovateljem tako pozavarovalno pogodbo, s katero se zaščiti pred prekomerno rastjo škodnega rezultata.


Zavarovanja pravne zaščite

  • Kaj krijejo zavarovanja pravne zaščite?

    Zavarovalnica plača stroške, ki jih ima zavarovanec pri uveljavljanju svojih pravic po sodni ali izvensodni poti, torej stroške:

    • odvetnika, ki zavarovanca zastopa,
    • sodnih taks in povprečnin,
    • izvedeniških mnenj, ki jih zahteva sodišče,
    • nasprotne stranke, ki bi jih na podlagi pravnomočne sodbe moral plačati zavarovanec,
    • ki jih priglasi priča,
    • tolmača, ipd.
  • Kdo lahko sklene zavarovanje pravne zaščite?

    Zavarovanje pravne zaščite lahko sklenemo za družino, podjetje ali interesno združenje (npr. sindikat, klub, zbornica, ipd.). Pri zavarovanju družine je v sklopu enega zavarovanja – zavarovalne police, kritje razširjeno tudi na člane družine.

  • Katera pravna področja pokriva zavarovanje pravne zaščite?

    Najpogosteje so kriti stroški v naslednjih primerih:

    • svetovanje pri odvetniku,
    • uveljavljanje odškodnine za materialno in nematerialno škodo,
    • zastopanje v prekrškovnih postopkih,
    • spori glede motenja posesti,
    • spori z delodajalcem,
    • spori z zavodi, ki zagotavljajo socialno varnost državljanov (npr. Zavod za pokojninsko zavarovanje, Zavod za zdravstveno zavarovanje …),
    • spori na področju potrošniškega prava,
    • obramba v kazenskem postopku za nenaklepna kazniva dejanja,
    • spori glede preživnin in skrbništva, ipd.

Komentarji so zaprti.