Predlogi zavarovalnic za finančno vzdržnost in stabilnost sistema zdravstvenega varstva

Sistem zdravstvenega varstva v Sloveniji potrebuje temeljite spremembe, ki so nujne v organizaciji, upravljanju in financiranju zdravstvenega varstva in z njim povezanega področja dolgotrajne oskrbe. Vse spremembe morajo biti v interesu bolnikov. Zavarovalnice, ki izvajamo prostovoljno zdravstveno zavarovanje, se zavzemamo za zagotavljanje dolgoročne finančne stabilnosti in vzdržnosti sistema v okviru materialnih možnosti države za doseganje boljšega zdravja prebivalstva. Na področju financiranja želimo ohraniti in izboljšati solidarnost in vzajemnost pri zbiranju sredstev in zagotavljanju pravic iz javnega in zasebnega zdravstvenega zavarovanja ter tako dolgoročno zagotoviti enak dostop posameznikov do zdravstvenih storitev v javnem sistemu ne glede na njihove finančne možnosti.

Javnega sistema zdravstvenega varstva ni možno vzdrževati in financirati izključno z javnimi sredstvi. Takšne ureditve ne pozna nobena evropska država. Stabilen sistem financiranja lahko zagotovijo le različni viri. Zato je treba tudi v prihodnosti zagotavljati ekonomsko in družbeno sprejemljivo razmerje med javnimi in zasebnimi sredstvi, s čimer se bo lahko vzdrževala nujna konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Delež zasebnih sredstev bo moral ostati na približno enaki ravni kot zdaj, ko se tri četrtine sredstev zagotavlja iz javnih (davki in prispevki), četrtina pa iz zasebnih virov (lastna plačila in zasebna zavarovanja), kar je tudi povprečje držav članic EU.

Dodatna obremenitev gospodarstva z večjimi prispevnimi stopnjami ali povečanje deleža javnih sredstev (kar bi bila neposredna posledica ukinitve vseh doplačil) ni prava rešitev brez postopnih dolgoročnih sistemskih sprememb. Zavarovalnice zato predlagamo, da se zdravstvene storitve razdelijo na pet skupin, ki so pregledno financirane iz različnih virov:

• storitve, ki se financirajo iz proračuna (izobraževanje zdravnikov, osebja, preventiva, krepitev zdravja, terciarna dejavnost);
• storitve, ki dolgoročno ostanejo del obveznega socialnega zdravstvenega zavarovanja (preventiva, storitve, ki predstavljajo večje finančno tveganje, zdravljenje kroničnih bolezni, dolgotrajna oskrba). Financiranje teh storitev bi se izvajalo v okviru obveznega socialnega zavarovanja, in sicer v obliki dveh javnih blagajn: blagajne za dolgotrajno oskrbo (prispevek obveznega socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo) ter blagajne za zdravstvene storitve in druge zdravstvene pravice (prispevek za obvezno socialno zdravstveno zavarovanje). Upravljal bi ju sedanji Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije;
• storitve, ki bi bile del novega obveznega pogodbenega zdravstvenega zavarovanja (reševalni prevozi, zobna protetika, zdravila, medicinski pripomočki, zdravljenje poškodb, ki se zgodijo zunaj službenega delovnega časa, akutne zdravstvene in druge storitve, ki za posameznika predstavljajo manjše finančno tveganje). Financiranje bi se uredilo z novo obliko obveznega pogodbenega zdravstvenega zavarovanja v skladu z zakonom o zavarovalništvu; storitve in pravice v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, ki bi se financirale s prispevno stopnjo delodajalcev;
• storitve, za katere bi morali plačati posamezniki sami (višji standard, storitve, za katere ne veljajo obvezna zavarovanja) in za katere se lahko državljani prostovoljno zavarujejo.

Košarico zdravstvenih storitev, ki bi bile dosegljive vsem, bi torej sestavljale storitve iz obveznega socialnega in obveznega pogodbenega (zasebnega) zdravstvenega zavarovanja. Z uvedbo obveznega pogodbenega zavarovanja bi bila omogočena konkurenčnost pri izvajanju teh zavarovanj, kar bi vplivalo na večjo dostopnost in učinkovitost pri izvajanju zdravstvenih storitev. S spremembo dosedanjega sistema doplačil in določitvijo začetne košarice zdravstvenih storitev bi se odprle tudi možnosti za razvoj drugih vrst prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj.

Razvoj sistema zdravstvenega varstva iz vidika potrebnih reformnih sprememb-predlogi zavarovalnic