Novo obvezno univerzalno socialno zavarovanje – koliko pravic po novem?

V Slovenskem zavarovalnem združenju (v nadaljevanju: SZZ) smo ob zaključku javne razprave o predlogu Zakonu o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo (v nadaljevanju: ZDOOZDO) na resorno Ministrstvo za zdravje podali svoje pripombe k predlogu zakona.

Pripombe SZZ na predlog ZDOOZDO v javni razpravi

Po dolgih letih pričakovanj sistemskega zakona, ki bi celovito naslovil vprašanje dolgotrajne oskrbe – enega od pomembnih področij socialne varnosti  – smo žal, tako kot pri predlogu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-1), dobili predlog, ki temelji na ideji novega obveznega zavarovanja, torej nove dajatve, ki pa v praksi ne bo prinesla nič več pravic ali boljše oskrbe starejših.

Posebej bi želeli izpostaviti naslednje:

1. Finančne projekcije zakona so izrazito kratkoročne. Zastavljamo javno vprašanje Ministrstvu za zdravje in Ministrstvu za finance: kaj se bo z zdravstveno-socialno varnostjo v Sloveniji zgodilo po letu 2020? Zakaj ključni predlogi zakonov, ki jih v javnost pošilja Ministrstvo za zdravje, sploh ne vsebujejo finančnih projekcij, ali pa so, tako kot pri predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi te izrazito kratkočne? Ali ministrstvo teh izračunov nima, ali so preveč problematični, da bi jih izpostavljali javno?
2. Standardi storitev niso definirani. Ponovno, tako kot pri predlogu ZZVZZ-1, ni jasno, kaj je standard storitve.
3. Predlog zakona ni primeren za javno razpravo, saj se neločljivo navezuje na predlog ZZVZZ-1, ki še do danes ni pripravljen, in to navkljub mesecem usklajevanj med resornimi ministrstvi.
4. Manjka umestitev zakonsko in v javnem interesu regulirane dejavnosti (obveznega) pogodbenega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Zakonska regulacija je potrebna za zagotovitev množične vključitve prebivalstva ter za učinkovito vzpostavitev in varstvo pravic zavarovanih oseb.

Dolgotrajna oskrba in obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo sta mejni področji z zdravstveno dejavnostjo in zdravstvenim zavarovanjem, zato mora biti med njimi jasno opredeljena meja. Na nivoju zakona bi bilo treba bolj oziroma dovolj natančno opredeliti, katere storitve sodijo v dolgotrajno oskrbo in katere v zdravstveno dejavnost.

Predlog ZDOOZDO na nekaj mestih omenja prostovoljno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Prostovoljno zavarovanje je opredeljeno zelo pomanjkljivo, saj ni jasno, kaj bi lahko bil predmet takšnega zavarovanja. Ali bi to bil širši obseg storitev oziroma pravic do dolgotrajne oskrbe, kot ga določa predlog ZDOOZDO? Ali gre torej za novo dopolnilno zavarovanje ali kaj drugega? Kdo naj bi ga izvajal? Ali bi šlo za povsem tržno zavarovanje ali morda regulirano zasebno zavarovanje po vzoru nekaterih evropskih držav?

Uveljavljanje nekaterih pravic je pogojeno s plačilom razlike 30 %. Nesprejemljivo je nalagati nove obveznosti zavezancem: nov prispevek, obvezno doplačilo iz neto plače, po drugi strani pa ne gre za pravo pravico. Za teh 30 % bi zato lahko npr. uvedli obvezno dopolnilno zavarovanje in s tem zagotovili enakopravno obravnavo vseh zavezancev. Za razliko od pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pravice iz predloga ZDOOZDO ne vsebujejo plačila prehrane in namestitve, prav tako ni jasno ali je v oskrbo v instituciji vključena hrana in prenočišče, ali je to predmet dodatnega plačila oskrbovanca.

Še posebej problematična pa je opredelitev t.i. »obveznega doplačila za dolgotrajno oskrbo«, ki je neustrezna in zavajajoča, saj sploh ne gre za doplačevanje. V praksi predlog zakona uvaja prikriti davek za zbiranje mase »manjkajočih sredstev« k masi zbranih sredstev z obveznim prispevkom za dolgotrajno oskrbo.

Zelo nedorečeno je tudi poglavje o ocenjevanju in razvrščanju zavarovancev v kategorije. Predlog tako ne vsebuje meril, ki naj bi jih uporabili pri ocenjevanju upravičenosti do posameznih pravic. Če merila ne bodo jasno določena, vemo pa, da bo število zavarovancev, ki bodo te storitve potrebovali vse večje, bo Zavod za zdravstveno zavarovanje merila sproti prilagajal glede na finančna sredstva, s katerimi bo razpolagal. To pa lahko pomeni, da bo lahko vse manj zavarovancev dosegalo upravičenost do teh storitev, kar pa ne bi  smel biti namen takšnega zavarovanja. Pri tem pa gre za nasprotje interesov, saj bo Zavod tako presojevalec upravičenosti do storitev, kot tudi večinski plačnik teh storitev.

Kritična demografska slika v Sloveniji kliče po resnih in premišljenih sistemskih ukrepih, tako na področju pokojninskega sistema, kot drugih pomembnih zakonov s področja zdravstvene in socialne varnosti državljank in državljanov. V SZZ smo prepričani, da predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi potrebuje dodatno strokovno prevetritev in vključitev široke strokovne javnosti.